Nevarnost za liberalizacijo oskrbe s pitno vodo nista samo kriza in prezadolženost držav. Težnjo po privatizaciji vodnih virov in vodovodne infrastrukture ter drugih javnih storitev se kaže tudi v čezatlantskih sporazumih TISA, CETA in TTIP. Razlog je globalno dejstvo, da je voda že postala redka dobrina in kot taka zanimiva za trg in globalne korporacije.
Čeprav ima Slovenija trenutno dobro zakonodajo na področju voda, ki določa, da je voda naravno dobro in da le država kot njen upravitelj lahko podeljuje koncesije za njeno uporabo, to nikakor ne pomeni, da ne more priti na predlog sedanje (ali katere koli druge) Vlade ali največje koalicijske stranke, ki rada privatizira in ne podpira upisa pravice do pitne vode v ustavo, do spremembe zakonodaje na področju voda, ki bi omogočila privatizacijo vodnih virov in vodne infrastrukture.
Zato menimo, da je vpis pravice do pitne vode v Ustavo pravi korak. Naše stališče lahko strnemo v tri točke.
Voda mora biti dostopna vsem univerzalno, obravnavati jo moramo kot človekovo pravico. Trg in profitni motiv pa, vemo, selekcionirata dostop do dobrin na podlagi premoženja, kar je popolnoma nesprejemljivo. Zato moramo vodo zaščititi pred lovom na dobiček in preprečiti kakršnekoli oblike privatizacije.
Primeri iz tujine dokazujejo, da je zasebno lastništvo in zasebno upravljanje voda popolnoma neučinkovito: preskrba se je poslabšala, kvaliteta vode je nezadovoljiva, cene so se dvignile, skupaj z njimi pa so poskočili tudi dobički peščice posameznikov in korporacij. Mestne oblasti in vlade danes ugotavljajo, da so razmere nevzrdžne, zato organizacijo preskrbe s pitno vodo vračajo nazaj v roke državljanov in javnih neprofitnih podjetji.
Javna neprofitna podjetja, ki prevzemajo preskrbo s pitno vodo, zagotavljajo univerzalen, nediskriminatoren dostop do vode sleherniku pod enakimi pogoji. Hkrati pa odpirajo možnost drugačnega, boljšega in bolj demokratičnega gospodarjenja z vodo.
